Na Youtube kanalu Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani je bil objavljen posnetek predstavitve nove knjige dr. Pavla Zgage VIVAT ACADEMIA! O akademizaciji učiteljskega izobraževanja in razprave o temah, ki jih knjiga odpira (kratek povzetek spodaj).
Predstavitev je potekala 20. januarja 2026 v Hribarjevi dvorani na Rektoratu Univerze v Ljubljani, Kongresni trg 12. Uvodoma je knjigo predstavil avtor, nekatere vidike v njej obravnavane tematike pa sta potem osvetlila ddr. Barica Marentič Požarnik in dr. Edvard Protner, ki sta knjigo recenzirala.
Predstavitev so organizirali Center za študij edukacijskih politik in socialnih inovacij (CEPS) in programska raziskovalna skupina Sistemski vidiki strategij edukacije in spodbujanja socialne vključenosti v vzgoji in izobraževanju na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani v sodelovanju z društvom SLODRE.
Pavel Zgaga, Vivat academia! O akademizaciji učiteljskega izobraževanja.
Znanstvena monografija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2025 ISBN 978-961-253-348-9 COBISS.SI-ID 25761177
Za vso zgodovino šolstva velja, da so poučevali izobraženi ljudje. Ko je z razsvetljenstvom napočilo obdobje obveznega šolanja, se je odprlo zahtevno vprašanje, kje najti množico ustrezno izobraženih ljudi, ki bi v novih šolah za vse lahko poučevali, ob tem pa tudi specifično vprašanje, kako se lotiti njihovega izobraževanja. Učiteljsko izobraževanje je bilo od samega začetka razcepljeno: usposabljanje osnovnošolskega učiteljstva so prevzele posebne pripravljalnice, ki so se v našem prostoru razvile v učiteljišča, študij gimnazijskega učiteljstva pa je potekal na univerzah. Dve različni poti do ‘prosvetne’ kariere sta vzpostavljali (vsaj) dve različni stopnji izobrazbe in dva različna poklicna statusa. Ni presenetljivo, da je to privedlo do zahteve po visokošolskem izobraževanju vseh kategorij učiteljstva. Prehod od prvih formulacij te zahteve do dejanske akademizacije celotnega učiteljskega izobraževanja si znanstvena monografija Vivat academia! zastavlja za svoje osnovno vprašanje.
To vprašanje je v monografiji obravnavano v slovenskem kontekstu: pričenja se s prvo jasno formulacijo zahteve po učiteljski fakulteti (1908) in zaključuje z dejansko ustanovitvijo in utrjevanjem prvih dveh pedagoških fakultet (1986–1991), ki se jima je na začetku tega stoletja pridružila še tretja. Ta stoletje trajajoči proces je v prvih treh poglavjih obravnavan v historični perspektivi, četrto poglavje pa njegovo razumevanje poglobi še s teoretsko perspektivo in razširi k premišljanju izzivov sodobnega časa. Knjiga že od začetka za svoj osrednji cilj nima le popisovanja stvarne zgodovine tega procesa, pač pa se posveča analizi argumentacij in konceptualizacij učiteljskega izobraževanja kot visokošolskega, akademskega študija. Zgodovinska in problemska perspektiva se v tej knjigi torej prepletata; naloga misliti učiteljsko izobraževanje terja, da ga misli-mo v danih okoliščinah, te pa obsegajo njegove konceptualizacije (paradigmatske, pedagoške, predmetnospecifične, pa tudi sistemske in organizacijske, tako akademske kot politične) in materialne pogoje. Gre torej za premišljanje učiteljskega izobraževanja v danih zgodovinskih in kulturnih pogojih, seveda tudi z mislijo na sedanje in prihodnje.